Učna sprehajalna pot

Zamisel za Godeško učno sprehajalno pot je nastala leta 2006 ob praznovanju tisočletnice obstoja vasi. Skozi tisočletje se je v vasi zvrstilo mnogo zanimivih dogodkov, veliko oseb je sooblikovalo njeno preteklost in sedanjost, izgled in prepoznavnost, da bi bilo resnično škoda, da tega ne pokažemo tudi drugim. Poleg tega pa poskrbimo še za vaš izlet v naravo in prijetno počutje.Učna sprehajalna pot vodi mimo najlepših naravnih in kulturnih znamenitosti v vasi in bližnji okolici. V pomoč vam bo zemljevid z vrisano traso in posameznimi točkami. Na nekaterih mestih vam puščamo na izbiro več možnosti, krajših in nekoliko daljših. Odločili se boste sami. Pot boste opravili v dveh do treh urah zmerne hoje.
sppot godesic1
Učno sprehajalno pot začnemo pred prostori Krajevne skupnosti Godešič. Tu je glavno cestno križišče, kjer se križata nekdanja vaška pot s sedanjo glavno cesto, ki je vas razdelila na dva dela. Na levi strani je ostalo staro vaško jedro z Gaso, na desni a naselje novejših hiš imenovano Mura.Usmerimo se proti zahodu v smeri Škofje Loke. Takoj za avtobusno postajo opazimo na levi strani ceste križ, ki so ga domačini postavili leta 1902 v spomin na tragično preminulega gospodarja Žerovčeve domačije (1). Kmetija je med največjimi v vasi. Nekoč je obsegala vrsto gospodarskih poslopij, med njimi tudi posebno »konjsko štalo« za konje, s katerimi so tovorili les na Jelovici. Nasproti hiše, ki danes nosi številko 10, stoji mogočen kozolec toplar z diro. Hiša ima na portalu letnico 1887, takratno hišno številko in inicialki gospodarja Matevža Kavčiča (MK).

zkriz

Žerovčev križ

zkozolec

Žerovčev toplar

zportal

Portal Žerovčeve hiše

Naslednji postanek naredimo pred Rudarjevo hišo (2) s hišno številko 2. Tu se je leta 1896 rodil znani slovenski zobozdravnik in ustanovitelj stomatološke klinike v Ljubljani dr. Jože Rant. Bil je velik ljubitelj narave, lovec, kinolog, numizmatik… Domačini so mu na rojstni hiši postavili doprsni kip, delo akademskega kiparja Toneta Logondra. Pri hiši so se v preteklosti ukvarjali s sedlarsko obrtjo. Izdelovali so komate in drugo konjsko opremo, kasneje pa tudi divane in avtomobilske ponjave. Iz obrtne delavnice se je razvilo uspešno podjetje Planen, d.o.o.

Doprsni kip dr. Jožeru Rantu

Doprsni kip dr. Jožeru Rantu

Pot nas vodi naprej do manjšega križišča s prehodom za pešce, kjer zavijemo desno in nadaljujemo po stranski cesti do Budnarjevega znamenja (3). Zidano slopasto znamenje, znano tudi kot kužno znamenje je nastalo v 17. Stoletju. Spominja na težke čase, ko je kuga morila tudi po naših tleh. Znamenje je hišni lastnik Vinko Hafner temeljito obnovil leta 1992. V štirih nišah so freske križanja, sv. Miklavža, sv. Vincencija ter sv. Mohorja in Fortunata. Freske so delo domačega akademskega slikarja Franca Novinca. Znamenje je bilo do sredine 19. Stoletja karleža. Ob njem so se pogrebci zadnjič ustavili k pokojnikom in klicali Kristusovo usmiljenje nanj. Izraz izhaja iz latinskega stavka Kyrie eleison, ki pomeni: Gospod, usmili se. Za znamenjem stoji prenovljena Budnarjeva hiša s hišno številko 93. V njej se je leta 1886 rodil župnik in prevajalec Janez Oblak. Iz različnih svetovnih jezikov je prevedel več kot 80 dramskih del in jih priredil za ljudske odre. Obvladal je klasično grščino in latinščino, nemščino, francoščino, italjanščino in vse slovanske jezike. Večino časa je preživel med domačini na Lovrencu na Pohorju.

bznamenje

Budnarjevo znamenje

Na nasprotni strani ceste samevajo ruševine dveh hiš, ki so ju kot črni gradnji spektakularno porušili leta 1969. Dogodek je takrat močno odmeval po Jugoslaviji in svetu, saj je šlo za prvo rušenje črnih gradenj v državi.Zapustimo ruševine in se pri bližnjem lesenem kozolcu usmerimo desno na makadamsko pot, ki nas po približno 300 metrih hoje med travniki in njivami pripelje do mesta kjer je bil do pred nekaj časa še nezavarovan železniški prehod. Ker so ga zaradi varnosti zaprli si moramo pot nekoliko podaljšati s prehodom železniške proge na novem železniškem prehodu zavarovanem z zapornicami in se vrnemo po poti ob železnici nazaj do nekdanjega prehoda. Pot nadaljujemo do roba gozda (Velike Dobrave), kjer nas smerokaz usmerja naravnost do poseke pod daljnovodom. Od tu je do vrtače, ki je ostanek nekdanjega kužnega britofa (4) le še slabih 100 metrov. Tu so vaščani od nasebline pokopavali mrliče, ki so leta 1599 umrli za kugo. Po isti poti se vračamo nazaj do poseke, kjer zavijemo levo in se vzdolž daljnovoda odpravimo do spomenika partizana Ivana Franka – Zrinskega (5). Pot nas ves čas vodi ob robu gozda, zasajenega z iglavci, brezami in hrasti. Prečkamo prvo (Zahribarsko) makadamsko pot, ki vodi na Sorško polje, in pri naslednji (Srednji) zavijemo levo. Po približno 200 metrih smo že pri spomeniku. Junija 1943 je nemška posadka med počitkom na tem mestu presenetila skupino partizanov. V spopadu je bil Ivan Franko – Zrinski smrtno ranjen, tri njegove tovariše so Nemci ujeli, odpeljali v Begunje in ustrelili kot talce, enemu pa je uspelo pobegniti.

NOB Spomenik 2

Spomenik partizanu Ivanu Franku – Zrimskemu

Pri spomeniku nato zavijemo na stransko pot, ki nas v jugovzhodni smeri vodi čez (Zakrajno) makadamsko pot, mimo gozdička do železniške proge. Tu zavijemo levo, sledimo poti, ki teče vzporedno z železnico, do naslednjega križišča s poljsko potjo, ki vodi levo proti gozdu. Tu so se na robu Male Dobrave ohranile halštatske gomile (6) iz 5. stol. pr. n. št., v katere so tedanji naseljenci pokopavali svoje umrle. Doslej je bilo odkritih 54 večjih in manjših gomil, razporejenih v gruče in posamič. Odkril jih je dr. Jože Rant, ki je na svoje stroške izvedel prvo izkopavanje avgusta leta 1936 in kasneje leta 1940, z vednostjo Narodnega muzeja in ob prisotnosti muzejskega kustosa in arheologa dr. Rajka Ložarja. To so bila prva arheološka izkopavanja na Loškem z namenom, da se potrdi arheološka lokacija. Gomile je kartografiral l. 1956 Prof. F. Planina. Naslednja izkopavanja so izvedli sodelavci Loškega muzeja leta 1958. Izkopanine, med katerimi so ostanki posodja, nakita in orodja, so na ogled v Loškem muzeju v Škofji Loki. Z zelenih Dobrav, kot jih slika naš rojak, akademski slikar Franc Novinc, se po kolovozni poti vrnemo do železniške proge in naprej do prehoda čez glavno cesto. Tu vam ponujamo dve možnosti. Lahko se usmerite po klancu navzdol do Kebrove hiše (7), v kateri so bili leta 1941 prvi sestanki vaškega odbora OF, v neposredni bližini pa že pred drugo svetovno vojno prvi večji obrat pilarna. Lahko pa zavijete levo in pot nadaljujete po Matajevcih do slikarksega ateljeja Franca Novinca (8). Atleje stoji sredi nekdanjega Demšarjevega vrta v neposredni bližini Demšarjeve vile (9), zgrajene tik pred drugo svetovno vojno. Postavil jo je tovarnar Hieronim Demšar, predvojni lastnik tovarne zamaškov v Ljubljani (predhodnice Plutala). Vojna in povojna povojna nacionalizacija sta mu vzeli najprej sina in zatem še tovarno. Ostala mu je le vila, v kateri je preživel zadnje obdobje svojega življenja.Nadaljujmo korak čez vaško mejo v sosednjo katastrsko občino Reteče in se po poti spustimo do opuščenega mlina ob Strugi. Ni še dolgo, ko je Mlinarjeva Milka v njem ostopala ješprenj in kašo. Prečkamo mlinske rake in za njimi še Strugo, nato pa takoj za mostičkom zavijemo skrajno desno in sledimo stezi, ki nas vodi skozi neokrnjen svet godeških lok (10). Vmes nas klopca ob poti vabi da prisluhnemo regljanju žab, ptičjemu petju in šumenju vode, ki hiti čez majhen jez naprej proti Sori. Morda pa vam je bolj všeč nekoliko daljša pot, ki se bolj približa Sori? V tem primeru zavijte onkraj mostička čez strugo na levo pot.

Mlinarjev mlin

Mlinarjev mlin

luze

Označba poti

Pot proti lokam

Pot proti lokam

loke3

Godeške loke

Mi pa nadaljujmo sprehod skozi loke. Z malo sreče bomo med drevjem opazili zajca, srno, morda tudi pižmovko in ko bomo pršili do Matevškove, Žeroveve in drugh luž celo raco mlakarico. Žerovčeva luža (11) je najvešja vodna površina na Produ. Napaja se skozi vodne izvire v tleh in nikoli ne prsahne. Vrsto let je bila pozimi edino vaško drsališče. Ko skopni sneg, se Prod odene v živopisano preprogo zvončkov, žefranov in kalužnic. Pozno spomladi v plitvinah luž zacvetijo irisi, med travami pod jelšami, jeseni in smrekami pa lilije vseh vrst: rumene, kranjske, turške in brstične. Vredno, da si jih ogledate! Potem pa stopite še do bližnjega nogometnega igrišča, kjer vaška mladina meri moči s sosednjimi nogometnimi klubi. Igrišče leži ob asfaltni cesti, ki vodi k Sori.

loke2

Godeške loke

loke

Žerovčeva luža

igrisce2

Nogometno igrišče Kondor Godešič

igrisce1

Nogometno igrišče Kondor Godešič

Z igrišča se po isti poti, mimo klopce na robu gozda vrnemo do mostička čez potok Struga (12), ki je bil zaradi dotrajanosti v letu 2012 popolnoma prenovljen. V njej so naše mame in sestre nekoč prale perilo. Vaščani so jim kmalu po drugi svetovni vojni zgradili betonsko korito z nadstreškom, ki je danes komaj še opazno. Skozi korito je tekla Struga, ki sta ji vodo dovajala potoka Žabnica in Omanca. Sotočje obeh je 20 metrov višje od nekdanjega perišča. Omanca je pritekala z leve, Žabnica z desne strani. Pred približno 30-imi leti so potok Žabnico pri Lipici regulirali in po umetnem kanalu speljali naravnost v Soro. V izpraznjeno korito so po izgradnji hidroelektrarne Mavčiče preusmerili podtalnico, ki je pod Tonkovim bregom udarila na plan in začela poplavljati travnike. Od takrat je nivo struge višji kot nekoč.

perisce

Nekdanje perišče na strugi. Na desni strani pod vodo je še slabo viden ostanek korita perišča.

struga_most

Novi most čez Strugo

Pogled proti godešiču iz Lipice. Na desni strani viden ostanek nekdanje struge Struge.

Pogled proti godešiču iz Lipice. Na desni strani viden ostanek korita Žabnice

S Struge se po klancu, ki je mnoga leta služil kot sankališče, napotimo proti hišam na robu konglomeratne terase. Levo stoji Tonkova hiša, v kateri je bila pred vojno prva trgovina (13). Našo pozornost bo pritegnila zasipnica (repnica) na robu dvorišča skopana v tla, v kateri so nekoč shranjevali poljske pridelke. Na nasprotni strani ceste je bila vrsto let Lovričkova gostilna (14), dokler je niso leta 1938 preselili na novo lokacijo, tik za današnjo avtobusno postajo. Zdaj že dolgo ne obratuje več.Lahko pa sredi klanca pri transformatorju zavijemo levo v smeri Lipice. Že po nekaj metrih se levo odcepi steza do izvira Omance (15). Potok izvira 100 metrov jugozahodno od izliva v Strugo. Njegova voda je v preteklosti veljala za zelo čisto. Ob izviru so si vaščani pogosto polnili »kanglice« s svežo, mrzlo studenčnico in jih nosili žanjicam na njivo ali koscem na travnik. Živine ob njem niso nikoli napajali. Vedno so jo gnali na Strugo ali so njeno vodo zajemali v »štednjo« -velik sod, vritrjen na voz na dveh kolesih – in jo vozli v hleve.
Če se boste pri transformatorju odločili za daljšo pot, vas bo pripeljala čez travnike pod vasjo do opuščenega korita Žabnice (Grabna), kjer se lahko po Šimnovem klancu vrnete nazaj v vas ali nadaljujete pot do edinega murvinega drevesa (16) daleč naokoli. Murva raste tik pod lovričkovim bregom, dostop do nje pa je možen le mimo sosednje vasi Lipica. Onkraj mostička na robu vasi zavijete desno in nadaljujete pot pod Koroščevim bregom v smeri Godešiča. Najbližji murvin mejaš Koroščev kocjan iz Lipice, se je spominjal, da spomladi ni nikoli začel s poljskimi deli, preden murva ni ozelenela. Toliko časa je namreč grozila nevarnost pozebe. Po murvi so se ravnali tudi nekateri godeški kmetje.

murva

Murva pod Lovričkovim bregom

spolica

Pogled iz Lipice. Na sliki je lepo vidna polica na kateri leži Godešič.

Od murve se vračate po isti poti do prehoda čez Graben, od tam pa po Šimnovem klancu proti gotski cerkvi sv. Miklavža (17). Okoli nje se je v srednjem veku izoblikovalo vaško naselje. Crekev je bila v prvotni (romanski) obliki precej manjša od sedanje. Zgrajena je bila kmalu po prihodu freisinških gospodov, po vsej verjetnosti pred letom 1291. V gotiki so ji prizidali prezbiterij, v baroku pa lopo in kapelo sv. Frančiška Ksaverija. Znana je po srednjeveških freskah, ki jih je leta 1911 restavriral impresionistični slikar Matej Stern. Freske na zahodni fasadi (Poslednja sodba) so delo furlanskih mojstrov iz časa okoli leta 1400. Ob zidavi lope so bile nekoliko poškodovane. Freske apostolov v prezbiteriju so nastale okoli leta 1530 in po barvi in kompoziciji kažejo na mojstra Jerneja iz Loke. Glavni oltar je poznega zlatega tipa iz okoli leta 1700. Stranska oltarja sta posvečena sv. Frančišku Ksaveriju in sv. Valentinu. V zadnjih letih je bila cerkev temeljito prenovljena. V letu 2011 pa je bilo končano se restavriranje fresk za glavnim oltarjem. Delno pa so bile obnovljene tudi freske na zahodni fasadi. Obnovljen je bil del freske ki je nad prizidano lopo in se iz zunanjosti cerkve ne vidi. V lopi sta spominski obeležji padlim vojakom iz prve in druge svetovne vojne.

cerkev 1

Cerkev sv. Miklavža

cerkev2

Cerkev sv. Miklavža

lopa

Lopa

plosca1

Spominska plošča žrtvam prve svetovne vojne

plosca2

Spominska plošča žrtvam druge svetovne vojne

Freske na zahodni fasadi (foto: Restavratorstvo Šentjošt)

Freske na zahodni fasadi (foto: Restavratorstvo Šentjošt)

Freske za oltarjem (foto: Restavratorstvo Šentjošt)

Freske za oltarjem (foto: Restavratorstvo Šentjošt)

Pred cerkvijo se za hip ustavite pri Čikovi hiši (18) z značilnimi baročnimi okni in kamnitimi podboji, ki so stari več kot dvesto let. Nedaleč stran, na križišču vaških poti, pa je leta 2002 nastal ličen park (19) z vodnjakom in vaško lipo. Vodnjak je nov zgrajen na temeljih starega. Globok je 32 metrov. Lipa je tu rasle že od nekdaj. Park je zasnovala arhitektka Irena Križaj. Z vseh strani ga obdajajo vaške poti, ki vodijo v Gaso, na prod in do hiš pod cerkvijo, vi pa se mimo Matevževe hiše, ki jo krasi freska sv. Florjana (20), delo akademskega slikarja F. Novinca usmerite proti glavni cesti. Tik pred križiščem stoji Vincencova hiša (21), v kateri se je leta 1887 rodil glavni voditelj judenburškega upora Anton Hafner. Maja 1918 se je skupaj s slovenskimi fanti, vojaki 17. pešpolka kranjskih Janezov, v Judenburgu uprl avstroogrski monarhiji, zahteval konec nesmiselne morije in vrnitev domov. Upor je vojska zadušila, voditelje pa obsodila na smrt. Ustrelili so jih 16. Maja 1918. Plošča na zahodni fasadi hiše spominja na te usodne dogodke. Po Antonu Hafnerju se imenuje eno od naselij v Škofji Loki.

chisa

Čikova hiša

park

Vodnjak v parku

mflorjan

Sv. Florjan na Matevževi hiši

Čez prehod za pešce se vrnemo na izhodišče naše poti pred prostore Krajevne skupnosti Godešič, kjer stoji spomenik padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja (22). Le streljaj proč sta na fasadi gasilskega doma pritrjeni spominski plošči padlim gasilcem (23) med prvo in drugo svetovno vojno. Južno fasado od leta 2006 krasi freska sv. Florjana (24).

spomenik

Spomenik padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja

gasilci1

Spomenik gasilcem padlim v NOV

gasilci2

Spomenik padlim gasilcem

gflorjan

Sv. Florjan na gasilskem domu

Nasproti gasilskega doma stoji zaščitena Štefanova domačija (25), ki je edinstven primer kmečke arhitekture na vasi. Posebej zanimiv je hlev z lahkimi baročnimi stebri iz srede 18. Stoletja. T.i. obokanje na kape so si v tistem času lahko privoščili le premožnejši gospodarji. Hiša ima na portalu letnico 1863, ko je bila obnovljena. Obokane kleti kažejo na dosti starejšo gradnjo. Na robu sadovnjaka stoji leseno gospodarsko poslopje »pod«, zgrajen leta 1903.

st_domacija

Štefanova domačija

st_pod

Štefanov “pod”

Na križišču poti, nedaleč stran od gasilskega doma stoji Samcov križ (26). Postaviti ga je dal Križajev gospod (župnik). Gre za večji križ, podoben Žerovčevemu. Do konca 70-ih let preteklega stoletja so se ob nejm ustavljali pogrebci z mrličem (kaleža).Od križa se vidi vaško igrišče z bifejem, kjer se naša sprehajalna pot zaključuje v senci visokih hrastov. Ta žejo je poskrbljeno, lakoto pa boste potešili z malico iz popotne torbe.

skriz

Samcov križ

bife

Bife šd Kondor Godešič

Dodatne informacije dobite pri g. Vinku Hafnerju ( tel.št.:04/515 12 60).
PDF datoteka učno sprehajalne poti

Zemljevid učno-sprehajalne poti.